Prevoz na cesti kot Kolesarstvo

Leta 1690 je Francoz Comte de Sivrac iznašel dvokolesno prevozno sredstvo gnano s človeško močjo, pri čemer je uporabnik izum porival z eno nogo, medtem ko je druga noga varno počivala na hrbtišču, katero je povezovalo obe kolesi. Toda prvi viden napredek v razvoju je bil dosežen šele leta 1816, ko je baron Karl Drais von Sauerbronn »kolesu« dodal udoben sedež in vodljivo sprednje kolo. Mlad škotski kovač, Kirkpatrick Macmillan, je leta 1839 biciklu dodal pedala, v naslednjih letih pa še nekaj izboljšav, toda kljub veliki učinkovitosti njegovega kolesa so označili njegove ideje za nore. Tako je njegov prispevek neupravičeno odšel v pozabo na smetišče zgodovine. Macmillan je bil na pravi poti, toda imel je premalo vpliva na prihodnost kolesa. Tako je bil naslednji veliki korak naprej v razvoju pravzaprav korak nazaj v razvoju kolesa, saj so pedala pritrdili kar na prednje kolo. Tovrstna rešitev je bila neustrezna saj se je pri enemu obratu pedal kotač zavrtel zgolj za toliko, torej za en obrat. V želji po čim večji prevoženi dolžini z enim vrtljajem pedal, so sprednja kolesa postajala vedno večja in večja.

Tako so sprednja kolesa dosegla premer tudi do 1,5 metra in več, medtem ko je bilo zadnje kolo veliko samo 30 centimetrov. Dva mehanika v Coventryu, Anglija, sta ustvarila posodobljeno kolo v dveh ločenih korakih. Leta 1870 je James Starley ustanovil družbo Ariel in prvi izdelek je bilo kolo po imenu Ariel, ki je imelo prestavo, kar je omogočilo dve revoluciji kolesa pri enem obratu pedala. Štiri leta kasneje, leta 1874, je Henry Lawson uvedel verižni pogon. Njegov izum je postal zelo priljubljen, saj je kolo postalo mnogo bolj učinkovito in stabilno. Njegova največja slabost so bile gumijaste gume, zaradi česar je bila vožnja neudobna. Težavo je uspešno rešil ustanovitelj družbe Dunlop, John Boyd Dunlop, leta 1888, ko je patentiral pnevmatično kolo, s čimer je vožnja s kolesom postala mnogo bolj priljubljena. Bostonski proizvajalec kočij, Albert Pope, je leta 1876 obiskal prvi mednarodni sejem v ZDA, kjer je videl prvo javno predstavljeno kolo v Združenih državah. Kmalu zatem se je odpravil v Anglijo, da bi obiskal tamkajšnje proizvajalce koles in tako je začel uvažati kolesa v ZDA. Leta 1877 je nato postavil svojo prvo proizvodnjo koles v Hartfordu, Connecticut. Njegov model kolesa Kolumbija, ki je vseboval vse angleške izboljšave kolesa, poleg tega pa je Pope dodal tudi nekaj svojih, je postalo najbolje prodajano kolo na svetu leta 1893. Cena kolesa je znašala 313 takratnih ameriških dolarjev, približno enako kot dober konj, torej so si kolesa lahko privoščili zgolj premožnejši ljudje.

Kolesa vse do konca prve svetovne vojne niso izdelovali in tržili za otroke, nato pa je povprečna cena koles močno padla, hkrati pa je povojni čas prinesel veliko gospodarsko rast. Kljub visoki ceni kolesa je bilo v Združenih državah Amerike leta 1896 v uporabi milijon koles, ki so bila izdelana v 250 podjetjih, pri čemer je vodilno podjetje Alberta Popea začelo leta 1895 prevzemati konkurenčna podjetja, kar je privedlo do spojitve več kot 75 proizvodnih podjetij v trust American Bicycle Company (Ameriška kolesarska družba). Mnogim izboljšavam, kot je bil npr. desetstopenjski prestavni mehanizem, navkljub, je bilo tedanje sodobno cross-country gorsko kolo, s sprednjim in zadnjim vzmetenjem, ter sprednjimi in zadnjimi bobnastimi zavorami.