Prevoz pod vodo z Podmornistvom

Prvi potop s podmornico naj bi opravil sam Aleksander Veliki, zaprt v steklen valj naj bi opazoval podvodno favno in floro. Iz antike je znan še Arhimedov potapljaški zvon. Prvi prikaz podmornice v javnosti je predstavitev Nizozemca van Drebbla v Londonu, v Temzi leta 1620. Njegov zaprt lesen čoln se je potopil skupaj s kraljem Jakobom I. za nekaj zelo napetih minut pod gladino reke Temze. Prvi, ki je zares uvidel možnosti podvodnih plovil – takrat je imel v mislih lesen potopljen sod z imenom Turtle, je bil James Bushnell leta 1776 in kasneje okoli 1800 Fulton (poznamo ga predvsem po njegovem rečnem parniku). Ideja je bila sledeča: S potopljenim plovilom na ročni pogon bomo v čimvečjem obsegu poškodovali sicer nedostopno angleško ladjevje, ki je blokiralo ameriška pristanišča. Sicer dobra ideja takrat še ni bila dovolj tehnično izpopolnjena, da bi lahko govorili o pravi podmornici. V 19. stoletju se je veliko ljudi ukvarjalo z razvojem podmornic, a glavni problem, pogon, je še vedno ostal. Poskusili so vse, od pare do človeškega pogona, kot tudi stisnjen zrak in shranjevanje energije v baterijah. Para je bila nevarna, ljudje se hitro izčrpajo, zrak in elektrika pa nista zagotavljala velike avtonomije. Ideja izumitelja Johna Hollanda je rešila zadnji večji problem. Holland je v svojo podmornico vgradil motor z notranjim izgorevanjem, ki je zagotavljal dovolj energije za površinsko plovbo in polnjenje baterij, ki so bile vir energije pod vodo. Ob številnih porabnikih, ki so poleg pogona zahtevali električno energijo (ventili, črpalke, grelci, dvigala, luči, navigacijska oprema ...), so se baterijska polja hitro izpraznila.

Naloga kapitana je bila razpolagati z električno energijo in izbirati med vzdržljivostjo ali hitrostjo. Poleg kapacitete baterij je čas potopa reguliral tudi zrak v zaprtem trupu podmornice, ki ni dovoljeval kakšnih daljših potopov, zato so prve podmornice bolj podvodne ladje. Prvi motorji v podmornicah so bili bencinski, imeli so dobro razmerje moč/teža, le bencin je predstavljal veliko nevarnost. Nato so poskusili s kerozinom, nazadnje pa so vgradili dizelski motor, ki je še danes popularen med podmorniškimi pogoni. Problemi z dizelskimi motorji so bili v začetku zanesljivost in razmerje moč/teža, ter kasneje, v času 1. sv. vojne tudi pomankanje odličnih MAN-ovih motorjev na svetovnem tržišču. Tekma med Veliko Britanijo in Nemčijo, ter v Aziji med Rusijo in Japonsko je bila podlaga za nagel razvoj podmornic med vojno. Razglasitev embarga nad Nemčijo je vodila k številnim izboljšavam podmornic, najprej za potrebe nihovega boljšega delovanja proti sovražnikovim bojnim ladjam, kasneje tudi proti sovražnikovim trgovskim in potniškim ladjam. Razvoj je doletel tudi glavno orožje – torpedo. V ameriški državljanski vojni je bil torpedo kovinski valj napolnjen z eksplozivom, z dokaj nezanesljivim poteznim ali časovnim proženjem. Kasneje so torpedu dodali še lasten pogon in stabilizacijski sistem, namesto namestitve torpeda ob ladijski trup pa so izumili pnevmatske lansirne cevi. Uporabljali so se predvsem za napade na trgovske ladje, ker je topovskega streliva več. Podmornice so imele povprečno od 2–10 torpedov. Primer podmornice iz konca druge svetovne vojne je nemška podmornica razreda XXI, ki je prišla v uporabo leta 1944. Ta podmornica predstavlja največji korak v razvoju tehnologije podmornic. Pred tem so bile podmornice namreč načrtovane za plovbo na gladini in so se potopile le za krajše časovno obdobje (do 2 dni), profesor Hellmuth Walter pa je izdelal podmornico, ki je bila skonstruirana izključno za podvodno premikanje. Projekt se je začel konec leta 1942, ko je Kriegsmarine spredvidela, da zavezniki počasi dobivajo premoč na Atlantiku, nove podmornice ša naj bi zamenjale ostarele podmornice razreda VII in razreda IX, katerih osnove so datirale v čas prve svetovne vojne. Prvo so izdelali 19. aprila 1944, do konca vojne pa sta na bojne naloge izpluli samo dve podmornici razreda XXI, več jih je bilo v gradnji. Vse na njej je bilo novo, stari palubni topovi so bili zamenjani z novimi (protiletalskimi), ki so bili montirani na vsako stran stolpa, večina mehanizmov je bila umaknjena pod lupino, klasičen podest na stolpu pa so zamenjale tri lopute za opazovalce. Vse te izboljšave so pripomogle k manjšemu podvodnemu uporu.

Te podmornice so uporabljale tudi nov tip torpeda, ki je deloval na principu sledenja zvoku ladijskega vijaka in motorjev. Ta tip podmornic ima vgrajen nov polnitveni sistem, ki omogoča izstrelitev 18 torpedov v 20 minutah. Desetletja uporabe jedrske energije so pokazale tudi nekatere slabe lastnosti jedrskih podmornic. Sam jedrski reaktor ima maso 1500t, primerljivo s celotno maso največjih podmornic iz druge svetovne vojne. Jedrskega pogona zaradi tega ne moremo uporabiti v manjših, obalnih ali vohunskih podmornicah. Naslednja logična stopnja v razvoju je uporaba nejedrskih od zraka neodvisnih pogonov, take podmornice sedaj gradijo evropske države.